Herzlich willkommen zur heutigen Sendung von Vive l'Europe!, in der wir uns mit einer der grundlegenden Politiken der Europäischen Union befassen – der Kohäsionspolitik. Die Kohäsionspolitik versucht, eine der Grundideen der Europäischen Union zu verwirklichen: dass alle Regionen, alle Gemeinschaften und alle Bürger:innen, unabhängig davon, wo sie in der Union leben, die gleichen Chancen auf Entwicklung und Lebensqualität haben.

Die Kohäsionspolitik ist der größte Investitionsmechanismus der EU und eine der wichtigsten Ausdrucksformen der europäischen Solidarität. Sie zielt darauf ab, die Entwicklungsunterschiede zwischen den einzelnen Regionen und Bürger:innen zu verringern. Mit ihrer Hilfe soll Europa ausgewogener, wettbewerbsfähiger und integrativer werden.

Im Budgetzeitraum 2021–2027 sind für die Kohäsionspolitik rund 392 Milliarden Euro vorgesehen, was fast 30 % des gesamten EU-Haushalts entspricht – also fast jeder dritte Euro aus europäischen Mitteln. Dies zeigt deutlich, dass es sich um eine der wichtigsten und finanziell umfangreichsten Politiken der Europäischen Union handelt.

Sredstva za izvajanje kohezijske politike so zaenkrat razdeljena v tri glavne sklade:

• Evropski sklad za regionalni razvoj (ERDF), ki podpira naložbe v infrastrukturo, inovacije in trajnostni razvoj,
• Evropski socialni sklad Plus (ESF+), namenjen spodbujanju zaposlovanja, izobraževanja in socialne vključenosti,
• ter Kohezijski sklad (Cohesion Fund), ki financira velike okoljske in prometne projekte v državah članicah, katerih bruto nacionalni dohodek je nižji od 90 % povprečja EU.

Pomemben instrument kohezijske politike je program Interreg, ki spodbuja čezmejno, transnacionalno in medregionalno sodelovanje med regijami in državami. Interreg je namenjen temu, da bi meje postale območja povezovanja in ne ločevanja – podpira skupne projekte občin, podjetij, raziskovalnih institucij in lokalnih skupnosti na obeh straneh meje. Prizadeva si zasledovati cilje, kot so enakomerna rast, socialna vključenost in teritorialna povezanost na obmejnih območjih, kjer so razvojni izzivi veliki in razlike med državami očitne, kar vpliva na življenja ljudi v obmejnih regijah. Razlike v življenjih ljudi na obmejnih regijah so tudi tiste, ki najbolj očitno kažejo na neenakosti znotraj EU.

Za Avstrijo velja zanimiv podatek: obmejna območja zajemajo približno 51 % površine države in tam živi približno 36 % prebivalstva. To pomeni, da je več kot tretjina prebivalcev Avstrije vezana na regije, ki imajo specifične izzive, denimo mobilnost, infrastruktura, dostop do storitev in čezmejno sodelovanje. To lahko prinaša priložnosti, a hkrati tudi izzive.

Z mano je slovenski evropski poslanec Matjaž Nemec, član Skupine socialistov in demokratov. Evropski poslanec je od maja 2022, prej pa je bil poslanec v slovenskem Državnem zboru, kjer je med letoma 2018 in 2022 opravljal funkcijo predsednika Državnega zbora. V EP je član Odpora za proračun in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, podpredsednik Delegacije za odnose s Palestino, namestnik v Odboru za zunanje zadeve. V svojem delu se redno posveča vprašanjem čezmejnega sodelovanja, regionalnega razvoja in povezanosti obmejnih območij – torej temam, ki so v središču današnje oddaje.

Današnji pogovor z Matjažem Nemcem bo tekel o tem, kako kohezijska politika v resnici deluje, kako pomaga obmejnim območjem, katere težave ostajajo, in kaj prinaša naslednja finančna perspektiva.

V svojem delu se redno posveča vprašanjem čezmejnega sodelovanja, regionalnega razvoja in povezanosti obmejnih območij, torej temam, ki so v središču današnje oddaje. Matjaž Nemec. Danes torej govoriva o kohezijski politiki in pa o izzivih življenja ljudi na obmejnih območjih. Prav tako bova pozornost namenila tudi pripravi nove finančne perspektive, ki je po nekaterih napovedih in nekaterih predlogih močno zarezala prav v kohezijski sklad. Govorila bova torej o posledicah. Govorila bova o trenutnem stanju. Kot omenjeno, si torej evropska kohezijska politika prizadeva k zagotavljanju enakih možnosti za vse Evropejce z različnimi mehanizmi. Za prebivalce na obmejnih območjih bi rekla, da je to še posebej relevantno tudi zaradi tega, ker se srečujejo s specifičnimi izzivi, hkrati pa je na obmejnih območjih tudi jasno, do kakšnih razlik med državljani različnih evropskih držav prihaja. Obmejne regije opisujemo pogosto tudi kot jedro Evrope, kot zgled in kot izziv. In znotraj Evropske unije po nekaterih ocenah obmejne regije zavzemajo štirideset odstotkov ozemlja in na njih živi trideset odstotkov prebivalstva. Gre torej za vprašanja, ki se neposredno dotikajo tretjine Evropejcev.

Evropska unija, takšna, kot ste si jo predstavljali očetje in matere te izjemne ideje, ki je v povojnem času kazala smer predvsem v obliki odmika od konfliktov in v smeri sodelovanja, prosperitete in spoštovanja med narodi, je projekt, ki je vselej zelo dinamičen in na generaciji sedanjih politikov je odločitev, ali si želimo več Evrope, ali si želimo manj Evrope. In ravno v tem mandatu Evropskega parlamenta se prvič postavlja resno pod vprašaj, kakšno Evropo si pravzaprav želimo. Ali si želimo bolj povezano Evropsko unijo, kjer bodo razlike ne samo na področju zakonodaje, ampak predvsem življenja, manjše? Ali pa bomo se vrnili v neko preteklost, v neko unijo močnih individualnih držav, kjer bomo po zgledu Združenih narodov sprejemali odločitve na deklarativni ravni.

Te težnjo po jačanju moči individualnih držav lahko opazimo tudi v predlogu finančnega načrta za obdobje 2028-2034. Nova struktura večletnega finančnega okvira bi združila več področij – od kohezijske politike do skupne kmetijske politike – v en sam, velik sklad, pri čemer bi bilo upravljanje virov in programov v rokah nacionalnih vlad. Kaj to po vašem pomeni za usodo kohezijske politike in evropske ideje.

Ravno v teh tednih poteka zelo pomembna razprava o naslednjem sedemletnem finančnem načrtu. To je tako imenovani MFF, kjer jasno opredeljuje v finančnem in zakonodajnem smislu politike za naslednje sedemletno obdobje. V tem predlogu, ki ga imamo na mizi, je jasno definirana ena ali druga Evropa. Torej, ali želimo dajati še več pristojnosti Evropski uniji, ali želimo dati še več pristojnosti samim posameznim državam članicam? Zakaj je to pomembno? Rekla sva, da je zelo pomembna tudi kohezija in v naslednjem sedemletnem planu se veliko jemlje področju kmetijstva. Veliko se jemlje področju kohezije, veliko se jemlje področju socialne varnosti in socialne kohezivnosti. Torej, to so vsi tisti elementi, ki so vezno tkivo med narodi, med državami in ki omogočajo razvoj tistim regijam ali državam, ki so nekoliko v zaostanku in posledično se postavlja vprašanje, ali bomo s takšnim početjem, ko jemljemo denar, razvojni denar, tistim regijam, ki so mogoče ekonomsko ali socialno šibkejše, ali s tem omogočamo notranji razkroj Evropske unije. Ne glede na zunanje izzive, ki jih imamo, torej tudi geostrateški in geopolitični torej.

Zato smo v enem zelo pomembnem obdobju. Potekajo zelo resne razprave. Žal imamo prvič v tej sestavi v Evropskem parlamentu izjemno močno komponento, nacionalnih politik, ki so kreirajo našo skupno prihodnost in te nacionalne politike. Danes se odražajo v drugi in tretji največji politični skupini Evropskega parlamenta in so dejansko lahko dejavnik razkola izjemne ideje in miru in spoštovanja med narodi, ki danes rečemo Evropska unija.

Obmejne regije imenujemo tudi jedro Evrope. Kohezijska politika, ki se osredotoča na enake možnosti za vse državljane in evropska ideja, ki temelji na skupni identiteti in povezovanju ter sodelovanju med narodi lahko močno koristita prav obmejnim območjem, saj so ta stična točka kultur. Hkrati pa prav obmejna območja kažejo na neenakosti med različnimi državami v EU, tako zakonodajne, socialne, infrastrukturne. Slednje vpliva na življenja ljudi in jim predstavlja izzive, denimo ob dnevnih migracijah.

V evropskem kontekstu največ slišimo o varnostnih grožnjah, ki prihajajo iz zunanjih regij, konkretno iz vzhoda, po drugi strani se pa vse manj govori o tem, da je lahko največja grožnja niti ne zunanja, ampak notranja, kajti z umikanjem teh sredstev, ki so ključno pripomogla k uravnavanju razlik, ki so med državami ali med regijami, so bila sredstva odvzeta in zato se mi zdi ta tema, v katero, o kateri se pogovarjava, skorajda ključna za obstoj Evropske unije ali pa ključna za izbiro poti, ki si jo bomo sami izbrali. Evropska unija se odloča tudi za geografsko integracijo za širitev na Balkan in celo na sever. Istočasno, ko govorimo o tem, moramo govoriti tudi o drugi integraciji, o vsebinski integraciji. Zakaj se Evropska unija ne ukvarja konkretneje z vprašanjem stanovanjske problematike? Zakaj se Evropska unija ne ukvarja s težavami, obmejnega pasu? Zakaj se Evropska unija ne ukvarja z vprašanjem zdravstvenih sistemov, kljub temu, da sedaj nima pristojnosti? Ampak to so pomembne stvari za ljudi, da imajo dostop do javnega varnega zdravstva, dostopnega, kakovostnega. Taka vprašanja bi lahko Evropska unija odpirala kot odgovor na nacionalizme oziroma rešitev težav, ki so kompleksna, na enostaven način, ki jih ponuja desnica. Ampak to so samo besede in tisto, kar me najbolj zmoti v kontekstu rivalstva med proevropskim in antievropskimi silami. To, da proevropske želijo graditi, medtem ko antievropske želijo samo razdeliti in nimajo nobene alternative. In če se vrnem k bistvu, tudi danes močna Avstrija, močna Nemčija, močna Francija, Španija, Italija ne pomenijo nič v kontekstu globalnih sprememb, vis a vis do velikih akterjev. Te države so močne, kolikor je močna Evropska unija. Ampak žal se evropska desnica tega ne zaveda.

Čeprav zakon ali odlok velja za vse državljane enako, en moremo zanemariti, da je zaradi geografskih okoliščin, vmesno zaprtje in ponovno uvajanje kontrol na mejah močno prizadelo predvsem ljudi na obmejnih območjih. Čeprav gre za vprašanje, ki ni neposredno vezano na kohezijsko politiko znova izpostavlja okoliščino in pogoj bivanja, ki je za ljudi ob meji drugačen, močno omejujoč in jih je postavljal v neenak položaj – otežen ali v nekaterih primerih celo onemogočen dostop do dela močno vpliva na vsakdan človeka in lahko ogrozi tudi njegovo socialno varnost.

Seveda ta delna zaprtost ali neprepustnost ali kontrole na mejah je, predvsem gre za politično odločitev. Naj vam omenim, da primer Avstrije, kjer je bila avstrijska vlada dvakrat na sodišču in dvakrat izgubila primer zaradi neupravičenega podaljševanja nadzora nad mejo, na meji z Republiko Slovenijo. Zakaj moram to izpostaviti? Velikokrat gre za čisto politični diskurz, zavit v diskurz neregularne migracije ali pa celo terorizma, kar omogoča politiki in potem predvsem tistim bolj nacionalno obarvani, da postavljajo nadzor na mejah in s tem dejansko tudi manipulirajo s tem vprašanjem.

Eden izmed izzivov za prebivalce na obmejnih regijah je tudi dostop do zdravstva. Poznamo številne primere, ko je bolnišnica v sosednji državi bliže kot doma, a ker je zdravstvo v pristojnosti nacionalnih držav je pretežno ali za večino nujna pot do bolnišnice v domači državi. Prebivalcem na Goričkem je denimo bližja bolnišnica v Fürstenfeldu, Gornje Radgončanom v Radgoni. Na področju povezovanja in sodelovanja med državami v zdravstvu sicer obstajajo uspešni pilotni projekti, a vrzeli so velike.

Bom začel s tem, da poleg kulture, športa, izobraževanja tudi zdravstvo oziroma zdravje kot takšno ni v pristojnosti Evropske unije, ampak posamičnih držav. To seveda ne omejuje predvsem na lokalnem nivoju, da se regije, pokrajine ali pa celo države povezujejo. En tak primer imamo tudi med obema Goricama, ko sta si bolnišnice praktično na dosegu roke in vzpostavitev sodelovanja na področju zdravstvenega varstva. Evropska unija bi lahko v prihodnosti, in to tudi jaz zelo zagovarjam in zudi moja politična skupina, zgradila nov steber evropske identitete. Poleg skupnega trga, Schengena, evra bi lahko nekoč govorili tudi o skupnem stebru zdravstvene oskrbe. Neki zametki so nastali v času COVIDa. Pri nabavi predvsem zdravil imamo skupni sistem in možnost nabave zdravil na skupnih platformah za različne države. Recimo to je eden od korakov, ki je bil v preteklih letih, ampak želeli bi iti še dlje. Jaz sanjam o Evropski uniji, kjer bi, kot ste omenil, menili vi, na nekem področju lahko posamične bolnišnice oziroma programi, bi se dopolnjevali, ampak ne podvojevali.

Danes imamo umetno inteligenco in vse orodje, ki omogoča tudi bom rekel, ne samo kulturno, ampak predvsem jezikovne bariere, da se jih prepreči. In to je eden od predpogojev, da bi lahko iskali tisto, kar bi bila neka kohezija sodelovanja med bolnišnicami v različnih državah. Imamo primere dobre prakse, ampak danes moram reči, da to še ne spada v okvir pristojnosti Evropske unije. Želel bi si, da bi to postal tudi eden od stebrov. Naj vam povem samo še en primer, na katerem se dela recimo na Goriškem, na Primorskem. Porodnišnica v italijanski Gorici se je pred leti zaprla in potekajo pogovori, da bi lahko italijanske mamice rojevale otroke tudi v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. S tem poudarkom, da kljub temu, da bi bil otrok rojen v Sloveniji, da bi v potnem listu oziroma v rojstnem listu pisalo, da je rojen v Gorici v Italiji, ne pa v Sloveniji. To je čisto možno narediti in se dopolnjevati tudi po programih, tam seveda, kjer je možno že v tem trenutku narediti. Nekatere bolnišnice same oziroma regije so prevzele iniciativo, Ampak seveda izjemno bi bilo in v programu imamo to in upam, da se bi nekoč izpeljalo, da lahko tudi Evropa finančno podpira takšne projekte in s tem omogoča dostopnost do teh programov tudi prebivalcem obmejnih pasov.

Podobno je tudi s stanovanjsko politiko, ki se je je EU sicer začela lotevati, zaenkrat sicer bolj na deklarativni ravni. Kar se na obmejnih območjih kaže, denimo primer Slovensko Avstrijske meje na Štajerskem je, da je avstrijska kupna moč močnejša, z nakupom nepremičnin v Sloveniji pa tako raste cena nepremičnin tudi za lokalno prebivalstvo, ki ima s tem, ne samo zaradi porasta povpraševanja ampak seveda tudi cen, otežkočen dostop do stanovanj.

Drži in ta fenomen dostopnosti ali nedostopnosti stanovanj tako mladim družinam kot praktično vsem kategorijam prebivalstva, je postal vsesplošno vse evropski problem. Seveda so razlike od države v države, ampak problem nastaja, ker se je v zadnjih letih nedostopnost povečala. Cene so se od države do države bistveno povišale ne samo pri nakupu, ampak tudi pri najemu. Zato je prvič sedaj pod mnogimi pritiski prav moje politične skupine Evropska komisija vzpostavila komisarja za tako imenovani housing, kjer bi odpiral to vprašanje. Negativna plat tega je, da komisija do sedaj še ni zagotovila tudi finančnih sredstev, da bi lahko Evropska unija dejansko pripomogla finančno podpreti izgradnjo dostopnejših stanovanj. Tu ne govorim samo o socialnih, ampak praktično vseh stanovanjih, iz razlogov, ki ste jih omenili tudi vi, prihaja do diskrepanca med državami. Jemljemo si, tudi v evropskem kontekstu, za zgled tudi dunajski model, ki velja za bolj uspešnejšimi evropskimi modeli upravljanja s stanovanje oziroma nepremičninami. Jaz iz vidika pomoči Evropske unije pričakujem predvsem, da bo komisija zagotovila sredstva, kjer bo lahko posamezna država črpala ta sredstva za izgradnjo novih stanovanj.

Večina sredstev iz kohezijskega sklada je predvidena za porabo na področju preprečevanja podnebnih sprememb, infrastrukture, energetske učinkovitosti, ki so gotovo pomembna področja. A zdi se mi, da so vprašanja in izzivi ljudi, ki živijo na obmejnih območjih bolj povezana denimo z razlikami na področju zaposlovanja, zakonodaje, socialne varnosti. Včasih se zdi kar nemogoče dobiti odgovore, ki se vežejo na uveljavljanje pravic v specifičnih okoliščinah obmejnega pasu. Kam po informacije glede specifik?

Ravno na področju socialne varnosti, otroških dodatkov, kot ste omenili, je še ogromno nejasnosti med državami. Mi kot poslanci tudi odpiramo ta vprašanja. Od države do države se to ureja in ni neke nevralgične točke v Bruslju, ki bi eksplicitno reševala tega problema. To pa spada bolj v kontekst dodatne integracije evropskih politik.

Matjaž Nemec, znotraj EU torej obstajajo različni tokovi od pro Evropskega do tistega, ki izvorno idejo Evrope načenja in vanjo dvomi. Kako po vašem mnenju še naprej delati proti povezovalni Evropi, ki si prizadeva presegati neenakosti in zagotavljati enake možnosti za vse državljane?

Evropska unija ni zaključen projekt. Evropska unija je še vedno polna napak, na nas je, da gojimo predvsem to idejo v dodatni integracij. Kot predstavnik slovenskega naroda v Bruslju se zavedam, da smo mi prva generacija, ki živimo sanje mnogih generacij pred nami. Ne samo, da imamo svojo državo, ne samo, da je ta mednarodno uveljavljena, ampak ta država ima pomembno vlogo tudi v mednarodnem kontekstu, znotraj Evropske unije toliko bolj. Jaz sem tista generacija in vi vsi tudi, ki lahko govorite slovensko v evropskih institucijah. Slovenščina je priznana kot eden od štiriindvajsetih uradnih evropskih jezikov in lahko mi formalno v evropskih institucijah zagovarjamo interese tako Republike Slovenije kot državljanov Republike Slovenije kot Slovenk in Slovencev. Torej, zavedati se moramo, da ob kritikah in te so velikokrat upravičene, da je to izjemen projekt, ne samo, ki je omogočil mir, sodelovanje in mednarodno prosperiteto, ampak predvsem bi lahko v bodoče igral še pomembnejšo vlogo v razumevanju, sodelovanju med evropskimi narodi. Tega se moramo zavedati in zato spoštovati Evropsko unijo in jo poskušati narediti boljšo.

V današnji oddaji Vive l'Europe! sem s slovenskim evropskim poslancem Matjažem Nemcem govorila o kohezijski politiki, o novi finančni perspektivi in izzivih življenja na obmejnih območjih, ki si jih kohezijska politika prizadeva presegati.

 

Grenzgebiete stehen vor zahlreichen Herausforderungen, die ihre Entwicklungsdynamik beeinträchtigen. Die geografische Isolation und die Entfernung zu Wirtschaftszentren schränken die Beschäftigungs- und Investitionsmöglichkeiten ein, während die schlechte Verkehrsanbindung sowohl auf der Straße als auch auf der Schiene die Mobilität der Menschen und den Warenfluss beeinträchtigt. Die Einwohner:innen haben oft ungleichen Zugang zu wichtigen Dienstleistungen wie Gesundheitsversorgung, Bildung und digitalen Diensten, was das Leben in diesen Gebieten zusätzlich erschwert. Ein weiteres wichtiges Problem ist die Abwanderung junger Menschen und Arbeitskräfte, da viele von ihnen bessere Möglichkeiten in entwickelten Regionen oder im Ausland suchen. Darüber hinaus erschweren unterschiedliche Rechts- und Verwaltungssysteme in den Nachbarländern die Durchführung grenzüberschreitender Projekte und die Zusammenarbeit lokaler Gemeinschaften.

Napovedane spremembe kohezijske politike po letu 2027 še niso dokončno potrjene in so trenutno v fazi pogajanj med Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom in državami članicami. Gre za nekatere od predlaganih ukrepov, ki bi lahko pomembno vplivali na izvajanje projektov v Sloveniji, Avstriji in drugih državah članicah.

Med glavnimi napovedanimi spremembami je združevanje obstoječih kohezijskih skladov z drugimi politikami, kot sta skupna kmetijska politika in socialna politika, v enoten sklad. To bi lahko zmanjšalo delež kohezijskih sredstev v skupnem proračunu EU, kar bi neposredno vplivalo na razpoložljivost sredstev za regionalni razvoj, še posebej v manj razvitih in obmejnih regijah.

Poleg tega se napoveduje tudi možna centralizacija upravljanja sredstev, kar bi lahko zmanjšalo vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri odločanju o porabi sredstev.

Kohezijska politika sicer omogoča podporo, a vsakodnevne težave prebivalcev na notranjih mejah EU – od omejene mobilnosti do neenakega dostopa do storitev – kažejo, da je delo še daleč od končanega. Sredstva EU lahko torej lajšajo težave, a življenje na obmejnih območjih ostaja polno izzivov, ki jih politika še ne rešuje v celoti.

Hvala, ker ste bili z nami — in vabim vas, da po oddaji delite svoje izkušnje in vprašanja o življenju v obmejnih regijah. Obrnete se lahko tudi na kontaktne centre Europe Direct. Vaš glas je pomemben za to, da kohezijska politika deluje za nas vse.

 

Kratka biografija

Slovenski evropski poslanec Matjaž Nemec, član Skupine socialistov in demokratov. Evropski poslanec je od maja 2022, prej pa je bil poslanec v slovenskem Državnem zboru, kjer je med letoma 2018 in 2022 opravljal funkcijo predsednika Državnega zbora. V EP je član Odpora za proračun in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, podpredsednik Delegacije za odnose s Palestino, namestnik v Odboru za zunanje zadeve. V svojem delu se redno posveča vprašanjem čezmejnega sodelovanja, regionalnega razvoja in povezanosti obmejnih območij.