V zadnjem desetletju smo doživeli kar nekaj valov migracij v Evropo, na primer iz Afrike preko Sredozemlja in iz Ukrajine. Skupaj z dezinformacijami in retoriko skrajne desnice lahko hitro dobimo vtis, da je Evropa preplavljena z migranti. Vendar se pri podrobnem pregledu podatkov pokaže nekoliko bolj zapletena slika.

Čeprav se ljudje nedvomno priseljujejo v Evropo, se tako podatki kot razlike v njihovem statusu – od beguncev do kvalificiranih delavcev – močno razlikujejo. Razlikujejo se tako močno kot nepreverjene trditve, ki jih o njih pogosto slišimo. Dve posebno vztrajni trditvi sta, da ima Evropa premile pogoje za vstop migrantov, in da imajo migranti negativen vpliv na stopnjo kriminala v državi.

Pogosto je tudi prisoten strah, da bodo tujci prevzeli in spremenili kulturno pokrajino, zlasti z dotokom muslimanskih migrantov. Ameriški predsednik Donald Trump je celo ponovil takšna mnenja in izjavil, da Evropa „gnije“ pod bremenom migracij in da bo v Londonu v prihodnosti veljalo šeriatsko pravo. Tako Trump.

Vendar podatki kažejo, da to preprosto ni res in da muslimani ostajajo manjšina. Z nami je danes Linda Givetash iz ekipe za preverjanje dejstev mreže Euranet Plus. Linda, lepo pozdravljena.

Zakaj je vprašanje priseljevanja tako zapleteno?

Prvič, pod pojmom migrant se skriva široka paleta različnih ljudi v zelo različnih okoliščinah. Medtem ko EU na splošno opredeljuje priseljence kot vse, ki dalj časa živijo v državi, ki ni njihova matična država, različne evropske agencije in nacionalne vlade razlikujejo tudi med državljani EU in državljani držav, ki niso članice EU.

V novicah pogosto vidimo zgodbe o migrantih, ki se podajo na nevarno potovanje v Evropo, po morju ali peš. Ti nezakoniti migranti so opredeljeni kot ljudje, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za vstop.

Nekateri med njimi so lahko prosilci za azil, torej tuji državljani ali osebe brez državljanstva, ki iščejo zaščito pred pregonom. Če jim je ta zaščita odobrena, se štejejo za begunce.

Pa si oglejmo nekaj pogostih trditev. Prva je, da število migrantov v Evropi narašča. Kaj pravijo dejstva?

To je res in ni res, odvisno od tega, kateri kazalnik upoštevate. Število nezakonitih migrantov v naslednjih letih ni niti približno doseglo vrhunca krize iz leta 2015, ko je prispelo 1,8 milijona migrantov, kažejo podatki Evropske komisije. Od takrat so se številke iz leta v leto dosledno zniževale, vse do leta 2021.

Število nezakonitih migrantov v EU se je v letu 2023 ponovno začelo povečevati in doseglo vrhunec z več kot 385.000 osebami.

To povečanje sovpada z rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022, ki je sprožila nov val prosilcev za azil v Evropi. Do decembra 2025 je bil začasni azil odobren več kot 4 milijonom Ukrajincem.

Tudi število prošenj za azil na splošno upada. EU je poročala o 12-odstotnem zmanjšanju števila prošenj za azil v letu 2024 v primerjavi z letom 2023. Vendar se je skupno število priseljencev povečalo.

Po podatkih Eurostata je v letu 2023 v Evropo prispelo skoraj 6 milijonov priseljencev. To je manj kot vrhunec v letu 2022, ko je prispelo skoraj 7 milijonov priseljencev, vendar tudi znatno več kot 4,2 milijona priseljencev v letu 2019 pred pandemijo.

Po podatkih Evropske komisije je bilo od 449,3 milijona ljudi, ki so leta 2023 živeli v EU, 6,4 odstotka (ali 28,9 milijona) državljanov držav, ki niso članice EU.

Kaj pa trditev, da je tujcem omogočen preenostaven vstop v EU?

Če že, je postalo težje. Prosilci za azil, ki vstopajo v EU, se soočajo z nenehnimi zamudami pri obravnavi prošenj. Po podatkih Evropske komisije je konec leta 2024 več kot 1,2 milijona ljudi čakalo na odgovor na prošnjo za azil.

Stopnja uspešnosti se med državami EU močno razlikuje. Komisija navaja, da je bila na primer stopnja uspešnosti prve prošnje za azil afganistanskih državljanov v Bolgariji le 11 odstotkov, v Grčiji pa kar 98 odstotkov.

Mejna agencija Frontex je medtem v letu 2024 pomagala pri vrnitvi več kot 56.000 oseb, kar je 43-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim letom.

Za ljudi, ki želijo vstopiti zakonito, obstaja veliko možnosti. Mnoge države ponujajo vizume za kvalificirane delavce, vendar so ti vizumi pogosto osredotočeni na posebno pomanjkanje delovne sile v državah članicah EU in so povezani s pogoji, kot so minimalni dohodkovni pogoji ali pisna ponudba za delo, pa tudi preverjanje kriminalne preteklosti.

Posamezne države pogosto spreminjajo vizumske zahteve, kar povzroča več birokracije. V Franciji na primer bodo tujci, ki želijo pridobiti dovoljenje za prebivanje v Franciji, od tega meseca morali opraviti 45-minutni državljanski test o zgodovini, kulturi ter individualnih pravicah in odgovornostih države – podoben izpitu, ki je potreben za naturalizacijo.

Ste kanadska državljanka, ki živi v Franciji. Kakšne so bile vaše izkušnje s pridobivanjem dovoljenja za prebivanje in delo?

Z eno besedo: stresne. Tu sem že tri leta in že tretjič moram zaprositi za podaljšanje.

V prvem krogu sem se soočila z mnogimi zapleti, potrebovala sem zdravniška potrdila, opravila sem večdnevni tečaj o francoski kulturi in zgodovini, vse to pa je zahtevalo veliko časa. Dokumenti, ki sem jih morala predložiti, so bili neskončni, nekatere pa je bilo skoraj nemogoče pridobiti, saj v državah, v katerih sem prej živela, niso obstajali. Postopek je tako mene kot mojega delodajalca stal veliko časa in denarja.

Zanimivo pri moji izkušnji je, da lahko organi odločajo po lastni presoji, ne glede na to, kakšni so predpisi. Tako sem bila na primer upravičena do večletnega dovoljenja, vendar sem namesto tega dobila enoletno dovoljenje – brez kakršnega koli pojasnila.

To povzroča veliko negotovosti glede moje prihodnosti in jemlje mojo pozornost od glavnega razloga, zakaj sem tukaj, in sicer da preprosto delam in živim.

In še zadnja trditev, ki jo bomo danes preverili - ali migranti povečujejo stopnjo kriminala v državi?

Ni konkretnih dokazov, ki bi podprli trditev, da priseljevanje vodi do več kriminala. Po podatkih Eurostata leta 2023 je bil vsak peti zapornik v EU tujec. Vendar se delež med državami EU močno razlikuje, kot navaja Urad združenih narodov za droge in kriminal.

Na primer v avstrijskih zaporih je bilo leta 2023 več tujih kot avstrijskih državljanov: predstavljali so več kot polovico zapornikov. Nasprotno je bilo v Franciji, kjer je bilo zaprtih skoraj 19.000 tujih državljanov v primerjavi z več kot 57.000 francoskimi državljani.

V Nemčiji, kjer priseljenci predstavljajo velik delež prebivalstva, pa je decembrsko poročilo vlade o kriminalu navajalo, da so migranti leta 2024 predstavljali le 9 odstotkov vseh osumljenih. Število priseljencev, ki so sami postali žrtve kaznivih dejanj v letu 2024, se je v primerjavi s prejšnjim letom povečalo za 5,2 odstotka.

Druga razlaga za višjo kriminaliteto med priseljenci so socialni in demografski dejavniki, kot navaja francoski opazovalni urad za pravosodje. Značilnosti, ki so sistematično povezane z višjo stopnjo kriminalitete so mladost, moški spol in ekonomska negotovost. Opazovalni urad je tudi ugotovil, da so pravosodne institucije do priseljencev ponavadi strožje.

Raziskave kažejo, da bi izboljšane integracijske politike lahko pripomogle k zmanjšanju stopnje kriminalitete med migranti.

Hvala za pogovor, Linda.

Na podlagi preverjenih podatkov vidimo, da Evrope ne čaka nekontroliran nov val migracij, temveč se predvsem soočamo z razumevanjem in integracijo migrantov. Številke nezakonitih prihodov so daleč od vrhunca leta 2015, azilni sistemi so vse strožji in počasnejši, migranti pa predstavljajo raznoliko skupino z zelo različnimi razlogi za prihod.

Pogoste trditve o »preenostavnem vstopu«, kulturni ogroženosti Evrope ali porastu kriminala se ob soočenju z dejstvi izkažejo za poenostavitve ali mite, ki jih pogosto podpihuje politična retorika. Ključno vprašanje za prihodnost Evrope torej ni zapiranje vrat pred migracijami, temveč oblikovanje učinkovitih politik, ki temeljijo na podatkih, ne na predsodkih.